Bah, jokica ena!

Z Uršo, mojo najboljšo prijateljico, sva se dostikrat iz jokic norčevali. Miiiiiislllllmmmm, aaaaa laaaah jokaš za vsak drek nooooo?? Eni so lahko. Nama to ni blo jasno. Tko..nikol. Jokice bedne.

In potem sva gledale film The Story of Us in ne moreš verjet, solzne oči pa to. Obe! Prav spomnim se, čvekale sva po telefonu (ooooh, pogrešam stacionarca nooo!) in Urša me je previdno vprašala, kakšen se mi je zdel film in jst sem (verjetno) nekako izdavila: ful. Kr mal sem pojokcala. JST TUUUUUUD!!! hah.. prou slišim ta njen “jst tuuuuud!!” Zadere se nič kaj damsko. Kot Monica iz Prijateljev. In od takrat sva znale dobit večkrat solzne oči.

Lani sva z Uršo skoraj hkrati postali mamici dvema punčkama. Jaz Mii, ona Hayi. Haya je od Mie starejša 1 teden. In od takrat sem jaz anonimna dežurna jokica. Anonimna zato, ker se vaaaaalda ne cmerim za vsako stvar. Pa čeprav bi v bistvu lahko. Ne vem zakaj nisem bila taka jokica, ko sem rodila Nejca. Mogoče zato, ker je že on jokal za oba in pač enostavno nisem smela dopustiti, da bi mi misli odtavale tja, kjer so čustva pretirana. Nekatere stvari sem delala mehansko, ker so morale biti narejene in mnogokrat me je stiskalo šele potem, ko je že vse minilo. Tako, za nazaj.

Aaaampaaaak, heeeeeeloooou, jokica tuki. Dežurna  cmera. Mamarica polna čustev, ki so mi šteti dnevi porodniške in me vse spremembe že čakajo za vogalom, mi mahajo in nesramno gestikulirajo, kako me bodo zdaj zdaj oklofutale. Ponujajo mi rokavčke, da bom lažje splavala. Robce za nos pihat. Si rišejo pomenljivi “L” na čelo. Skratka…izzivajo. Spremembe me čakajo in me bodo živo požrle.

Pretekli teden je bil teden roditeljskih sestankov. Med tem, ko se z možem šele dobro privajava, da ima naš veliki mali “obvrtčevske dejavnosti”, je čisto nekaj drugega, ko moraš na roditeljski sestanek za dojenčka. In sem šla. Zamujala sem. Itak! Uf, kako ne maram zamujanja!!! Ampak sem! Ker sem šla od doma ful predčasno, se ustavila pri starših, čisto do zadnjega klepetala in ko sem se pripeljala do vrtca… fak. Ni parkinga. Vsegrdebesede!! In ja, vsi roditelji so poslušno sedeli na mini stolčkih v polkrogu, jaz sem pa kot furija priletela, zadihana, dež me je ujel in iz svečke iz nosa so krasile mojo čudovito podobo.

Dan. Aaaam..oprostite. ..   Dan. Kar vsedite se. … Kot gnilo jajce sem iskala tisti mini stol, na katerega sem parkirala svojo milostljivo rit in potem nisem 2 uri in 22 minut vedla kaj naj z nogami.

Vsi otroci, razen moje Mie, so z vrtcem že začeli. Mia začne oktobra, ker je najmlajša. Vzgojiteljici sta nam razlagali kurikulum, kaj vse bodo delali, kaj vse imajo v načrtu in vse s takim zanosom, kot bi govorili o šolarjih. Res imajo v nulo razdelan sistem (itak!) in dogaja se 100/h. Aaaaaampaaaaaak…. v meni je tesnoba kar naraščala. Ko je razlagala, kako se učijo sami pit, slačit, oblačit… jokica! Pa sploh ne vem zakaj?! Ampak, ko si predstavljam, da vse to sama dela, bi jo kar objela. Od ponosa morda… morda zato, ker moja mala punčka odrašča in mene ne bo več vedno poleg. In zato sem jokica. Sicer sem se valda presedala kao, da me stol žuli in noge bolijo, nobena mamarica ni niti trznila z očesom, ne bom niti jst. A si predstavljaš no, vzgojiteljice naslednje jutro na kavi: ej, kaj pa una Turkova od Nejca? K se je na roditeljskem kar razjokala?!

Kaaaaakorokli že. Jst temu še vedno pravim poporodna nežnost in jo skrivam zelo spretno. Pol me pa čist zmede, ko me en dan ni. In sem čustvena v smislu “joj, a me Mia kaj pogreša” in, ko se me oklene kot klopek “joooj, lej kako me pogreša, kako bo brez mene”.

Enako, kot sva se z Uršo norčevali iz jokic v kakršne sva se nato spremenili, se počasi spreminjam v svojo mami. Za njenim hrbtom sem namreč vedno govorila, da nas za nič ni treba skrbet, ker njo itak skrbi namesto vseh nas. No, evo me. Mamarica prava. Skrbi me, kako bo v vrtcu, kaj je kdo jedel, a koga zebe, medsebojni odnosi, potolčena kolena, morebitne buške, gužva na cesti na poti domov, skrbi me kakanje. A kakanje? Jp. Ljudje z otroci vemo. Ena stvar, na katero te nihče ne opozori je, da kot starš zelo veliko časa posvetiš izločkom svojih potomcev. In da se o tem lahko pogovarjaš sproščeno kot npr. o napol gnili zelenjavi, ki jo zadnje čase prodajajo v Tušu.

Zato, drage spemembe, poooožrite me živo, ne vem kako vam bo šlo. Bolj žilavo vrjetno. Mastno tudi. Ker danes je košarka in itak bom jedla. Aja no, gledala. In ker vem, kakšen bo rezultat, bo tudi solzno.

Jokavo naprej. Do zmage.
In juhu naši!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *