Jutra niso za mevže

Jutra so prav poseben del dneva. Nov začetek. Juhu, še smo tu. Jutra so za kavo. Za malo jutranje tišine. Sprogramirani smo za to, da so jutra za začetek iz nič.

In potem sledi ena streznitvena okoli kepe, ko imaš še enega ali, juhuhu, več otrok. In so jutra vse prej kot miren začetek iz nič, tišina.. edino kava je tista, ki ostaja mirna in trezna in te potrpežljivo čaka. Dokler se ne ohladi in ima okus po obupu, ki te obda, ko še vedno samo na pol zrihtana vidiš, da je v bistvu že čas za odhod, tebi pa niti približno ne bo ratalo še vsaj 7 do 18 minut. Vsaj.

Nekako sem se navadila na vse spremembe in novosti, ki jih je prineslo življenje, od kar se je zaključila porodniška, edino ta faaaaking jutra no! Sistematik kot sem, veliki organizator, planer, izumitelj (in še kaj 😐) mi nikakor ne uspe pogruntati juter med tednom. Kako shendlat, da se izzide. Ker se ne izzide a veš. Karkoli naredim, nekdo nekoga čaka, nekdo neki noče, hoče, meče, slači, išče, ropota… Ok. Oookeeeeej. Najprej je blo kr ok, ker sta se otroka zbujala okoli pol 7ih. Zbudila sem se ob 6ih in imela do takrat čas zase, za kavo in potem šele rock&roll. Zdej pa ludilo. Zbudita se 3 minute pred budilko in iz nič na 1000. Jst sploh dihat ne morem. In valda se je treba najprej crkljat. Potem mleko. Nekdo drug zajtrk. Ampak nočem. Moraš. (to traja neki časa). Potem oblečt. Jst ne vem, ampak otroci pri enem letu ratajo kot kakšni magioničarji. Zdej ga držiš, zdej je že obrnjen v pripravljenosti, da pomeče vse s previjalne mize, s sabo vred. Noro. Potem zobe. Ampak zakaj že zdej zooobeeee nooo???? (Ta kreg tudi traja nekaj časa, seveda 🙄) Potem oblečt. 5 letniki so čudna bitja. Dovolj veliki za tablice in hendlanje pravljic na youtube-u, premajhni, da bi se oblekli sami zjutraj. Ker… ja vsak izgovor, sam da ni treba. Ampak potem bi se tudi malo igrala. In pazi, ne en z drugim a veš… to bi bilo preveč luštno. Ampak z mano. S tatijem. Z daljincem. Z mojim telefonom!

Med tem midva skrava kavo, se najprej fiiiino opariva, nato več ali manj zeksava tisto mlakužo, ki še ostane. Med vsem tem zabavnim jutranjim programom, se jst poskušam našminkat, ker nekako velja eno pravilo, da ko sta maladva oblečena in jst našminkana, gre lahko Boštjan v službo. Po tem smo prepuščeni sami sebi. Moje šminkanje poteka tako, da se jst nič kaj uspešno skrivam v koplanici, z nogo držim predal, da preprečim Miino inventuro, kolikor gre potiho naglas govorim ššššššššššššššš, ne tako glasno in si poskušam ne iztaknit očesa z vsemi aparaturami, ki so potrebne, da ne pridem v službo kot dežurni jebise. In smo. Mi trije za silo smo, vsaj toliko, da gre lahko Bošti v službo z upanjem, da se tudi nam rata odpravit od doma v nekem uglednem času.

Ker naivno mislim, da imamo še čas, grem pospravit postelje. Dvignem rolete, ker je zunaj že dan. Dam v pomivalca – itak! Poberem igrače. Zdrgnem z mize zasušen čokolino. Poberem Miine koščke kruha, ki jih je kot Janko podrobila kamor je šla. In naznanim: GREEEEEEMOOOO! Obut, oblečt, kje je Luki (Miina igrača)? Najdemo Lukija, Nejc se obuje, jst se obujem, obujem Mio, Nejc teži, da ne more zapet zadrge, zapnem zadrgo, vmes se Mia sezuje… in pol se spomnim, čudo o čudo…MENE lulat. Ja, mene 🙄 Oooh.

Eno sekundo me ni blo. ENO. Kje je Mia in zakaj se smejiš?!
Mamica, Mia je v vajini sobi, ne vem kaj dela.
O M G. omg omg omg oooo moooj booog!!! Kaj… mislm..kako… kaj je to?
Mamica, to je zemlja iz mojih škornjev. hihihiihihi
Ampak ampak??? 
Hihihihihihih

….Mia je bila po rokah in obrazu (!!) cela umazana od zemlje. OD ZEMLJE! Ura pa 7:18 zjutri.
Oooooh…. oooooh…..vsegrdebesede!
Kaj nardit, bože mili, kaj nadrit?! Čez obleko (valda bela srajčka, oblekca, žabe in vse) kopalni plašč, Mio pod vodo in ….. in….

Ko sem potem pred vrtcem sedela sama v avtu, sem si oddahnila, ker me je zdaj čakala »samo še« služba. In ko sem Boštjanu razlagala o našem jutru, se je res slišalo kot jutranji razvedrilni program. Prisežem.

Včeraj sem bila na enem dogodku, kjer je bil del programa tudi nastop stand up komika dr. Kuzme. In je vprašal kako prepoznaš fotra v koloni na Bavarcu? To je tisti tip, ki se smehlja, si požvižguje, ker je ravnokar odložil otroka v vrtcu (in po možnosti dela še v javni upravi .. Bošti haha). Ja. Tisti tipi smo med tednom (včasih) tudi mamarice. Res smo. Zadnjič na križišču na trzinski obvoznici stojim pri rdeči luči in imam pevski nastop. Ko se zavem, se ozrem okoli in lej jo. Ena mamarica v sosednjem avtu ima tudi karaoke. Vesela, ker sta stolčka zadaj prazna, otroka nekje na varnem pod oskrbo profesionalcev, ona mora “samo še” v službo. In, ko je ura že tri popoldan in nismo prejele klica iz vrtca, da se kuha vročina (ali ima otrok čuden zadah iz ust…kot po zemlji 樂) si damo namišljeno petko.

Jutri je sobota. Jutri bo bolje. Mislim, enako noro, ampak bolje. Več časa vsaj. Za bolj počasen začetek na ful. Ja, vsaj to. 😊

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *