Konec porodniške

…ne še. Bo pa kmalu. Še en sladek mesec in taaaa daaaaa..konec. FertiK! Marš v službo, sam še do konca življenja, pol bom pa frej.

In Mia v vrtec. Spadamo med srečneže, ki so dobili prosto mesto v vrtcu in to celo v isti enoti, kjer je Nejc. Juhu! Hecni smo starši, ko čutimo sprejetje v vrtec kot nekakšen osebni uspeh. Juhuuuu dobil smo vrtec a veeeeeeeš!! Kot, da bi najmanj na lotu zadeli. Pa nismo. Ker če bi, bi bil otroček še vsaj eno leto v privat varstvu. Ampak, šta je tu je, baby mora v jaslice.

Najprej te, kot mamarico pravo, zajame panika. Kako… kako bom.. kako bo.. kdo..kje.. kdaj??? Aaaaaaaaa?? In potem se nekak zbrihtaš in si rečeš: pa dobr, komi 8 mesecev ima, nehi traumirat. In sem nehala. Nekako pozabila. Šla na morje, se imela lepo in vsako misel na vrtec in službo odgnala. Jo stlačla v eno črno luknjo, kamor tlačim vse misli in čustva, ki mi ne sedejo.

.. Dokler nisem šla v službo na sestanek in dobila iz vrtca vabilo za prvo srečanje. Oooooo đizs krajst, evo ga. Eeeevo ga. Življenje je prišlo in mi potalalo en streznitveni šamar. Kmalu boš nehala po cele dneve trenirkat doma, kmalu jutra ne bodo več počasna, scrkljana in zjutraj ne bo več edina skrb, ali bo Nejc prišel pravočasno v vrtec na zajtrk. Zjutraj ne bom v polsnu poljupčkala moža, ki gre v službo, ko še vsi spimo, se obrnila na desni bok, se ušuškala pod kovter in čakala, da me zbudi čebljanje po baby phonu ali pa infarkt, ko se Nejc priplazi neslišno v sobo, in mi “zašepeta”, da ga lulat.

Zjutraj me bo zbudila budilka, vstala bom prva in prižgala dan.

Tisoč skrbi imam in nejasnosti in strahov. Ne boš verjela, ampak največja skrb je, da bo Mia v vrtcu pretežno lačna in zaspana 🙂 resno! Ne predstavljam si namreč, kako lahko nahranijo toliko ptičkov in pol kako vse te mamine mazice same zaspijo? Mame se cele dneve trudimo, da je otrok naspan in sit. In da se čim več stiskamo in crkljamo. In da je varen. In kaj če mi bo zamerla in me ne bo več marala? In kaj če bom prihajala ful prepozno domov? In kaj če bojo jutra ful naporna in jokava? In kaj če bosta že prvi teden novembra oba z zelenimi smrklji, drisko in ušmi? In kaj če bo gledala skozi okno in me neskončno pogrešala? In a si ti normalna, bože mili, da se veseliš službe?!

Tina! V vrtcu imajo sistem. In znanje. In izkušnje. In otroci so pač včasih bolni. In dojenčkom je vse zdaj. Zdaj pogrešam mamico…o lej kocka.. pogrešam… o žogica. In mamica bo vedno mamica. In ne boš prepozna. In juhu, služba.

Znano?

Sem verjetno ena redkih mamaric, ki se veselijo tudi konca porodniške in odhoda v službo. Pa ne zato, ker bi mi bilo grozno doma. Nasprotno! Ful uživam. Ampak čutim, da se zaključuje eno obdobje. Mia rabi družbo, jst pa tudi. In ful mi bo težko, je pa tudi kr vznemerljivo vse kar nas še čaka.

Počutim se približno tako, kot dva tedna pred porodom. Komaj čakaš, ampak te je noro strah. Vse bo drugače, vse bo na glavo, veliko stvari bo potrebno postavit znova in prvi meseci bodo naporni. Vsak dan uživaš v že znanem, ampak komaj čakaš na vse novo. Dan bi moral imeti 48 ur, da bi imele dovolj časa za službo, druženje z otroki in možem, mamarjenje log in še (bog ne daj!) kakšen hobi. Itak smo navajene nespanja. Samo naši možje niso, navajeni so spanja, cele noči žagajo in zjutraj nimajo pojma kolkrat si se sprehajala po stanovanju, iskala dudo, peljala lulat in pokrivala. “…pa sej sem ti reeeeku, da me zbud, če boš rabila.. ” oh. Oooooh.. anywaaaays..zato imamo pač teh 24 ur. In moramo jih izkoristiti max.

Mamarski moto: You can and you will, because you’re badass like that.

A konc porodniške? Pf. Nč hudga. Z lahkoto!

2 thoughts on “Konec porodniške

  1. Vlasta says:

    Tina Tinasta, krasen blog, sem se nasmejala od srca, čista resnica, kar si napisala. Čeprav sem jaz moje mamasto stanje že zdavnaj pozabila… Zdaj sem samo še nona najmlajšemu vnuku, pa že ta bo imel naslednji mesec 8 let. <3

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *