Ne bom se več drla

…mislim, res bom poskusila. Odločila sem se, da si raje pregriznem jezik, kot pa da v navalu najhujše jeze pozabim, da sem mamarica in zarjovem huje kot lev. Huje kot otrok. Huje kot normalna uravnovešena oseba. Huje kot je pričakovano. … In na žalost je vedno huje, kot je bilo sprva sploh mišljeno. Oziroma, kar je še slabše, ni bilo mišljeno. Za nazaj ti je potem vedno tako hudo, še posebej, ker .. jah… je za nazaj. Kar je je, zavpila si, padel ti je mrak na oči in pozabila si mamamrit. Pozabila si se spomnit, da ooooh 😓 imaš opravka s pomanjšanim človečkom, ki v bistvu nima pojma kaj se gresta. Ve samo, da nekaj hoče, kar ti nočeš in da trenutno ni najbolj ugodna situacija. In zato izvleče ven vse svoje orožje in ko zmanjka idej, uporabi edino kar mu še preostane. In ti? Kaj je s tabo narobe, da se dereš? Ajaaaa, imela si dolg dan v službi. Aja. Slabo si spala. Aja. Že cel dan ti po glavi skače. Aja. Hotla si samo 3 minute mira. Aja 🙄 In zato zdej misliva, da nama skor pripada, da mal zavpijeva nazaj. Dejva se še v tla metat pa sva. Aja, a to pa ne bi, ane? 🤔

Pri mamarjenju pride neko tako obdobje, ko misliš, da je trenutno stanje odraz vsega, kar si do sedaj naredil. In glede na to, da je obdobje precej težavno, si očitno v preteklosti naredil vse narobe. Tko… 😐 vse. U name it. Kar nalepem se za večino stvari z otrokom samo še pregovarjaš, pogajaš, pogojuješ, na koncu iz obupa že groziš, se zgražaš, vpiješ…. in ko se človeček ugasne in zaspi in je spet tvoje lepo malo bitje, bi si najraje potalal eno okli svojega piskra, ki ga nosiš na ramenih in od vsega hudega zjokal. In včasih pride dan, ko se pač zjočeš. In imaš malo samorefleksije. Pod malo mislim to, da kar nalepem vidiš, da si spregledala vse opozorilne znake, ki so pripeljali do tega, da ste bili na koncu vsi znervirani. In da si zavpila. Obljubiš si, da boš jutri drugače. Jutri boš vedla kako in kaj, predvsem boš vedla kdaj in se ne boš pustila znervirat. Bila boš otroku v oporo in vzor.

In res, pride jutri, ti poskušaš drugačen pristop in se veseliš, da deluje. Juhuhu, sej bo šlo. Potem pa mine nekaj časa, misliš si, da je to že zmaga, oddahneš si, ker sej bo šlo, pogledaš stran  in te otrok preigra kot Messi žogo 😲 najde te v najbolj nemogčem trenutku, ko sploh nisi pripravljena, ko ni opozorilnih znakov, ko je sam še en velik POK! in si spet na istem. In potem spet čiv buc bau, luda kuča, en se dere, drugi vpije, tretji miri, četrti pa sam zase govori “ti ti ti”.

🤔 ni navodil. So samo nasveti. Ampak ti nasveti so kot neprecizen kuharski recept, ki ima namesto gramov napisano “po občutku”. Po kakšnem občutku lepo te prosim, a bi potem rabila recept?! In nasveti tipa “sej je povsod enak, pač tko je in mine in bla bla blaaaaa” so nikakršni nasveti. So samo kozarec vina ob koncu težkega dne. Ne pomaže, ali zašto da ne 😉

Stvar je taka, da se otrok ne bo prilagodil nam. Mi se moramo prilagodit njemu. Če mi kdo jamra, da ima enake težave s trmo in ihto, ne pomislim “joj, pa kaj je s temi tamalimi nooo?!”, ampak “Fak 😐 Še nekdo, ki, tako kot midva, ne ve čist točno kaj sploh dela 😒”. In potem mamarica bere, razmišlja, išče načine, posluša nasvete… in pride do skupne točke. Objem. Ja, objem.

Zato se bom res trudila, da se ne bom več drla. Res res trudila. Od zdaj bom v največji ihti kričača objela. In ga imela še bolj rada. Bila bom en velik objem.

In to je edini nasvet, ki ti ga lahko kot mamarica dam.