Jst sem Tina Tinasta. In to je hecno. Po malem trapasto. Ne vem, če sem za pisanje bloga. Najverjetneje nisem.. Tukaj sem, ker sem v nekakšnem izgnanstvu. Ne, res! Moje objave na Facebooku so prerasle mejo okusne dolžine pisanja in so me prijatelji zelo sugestivno usmerili sem. Približno tako, kot jaz sina pošljem v njegovo sobo, ker “imaš tam ful več prostora a veš Nejko”. V resnici pa sem neskončno sita oponašanja viju viju siren in ninja skokov s kavča.
Torej, tukaj sem. Kaj pa zdej?
Ne vem, zdej pa piš!

Imam 33 let. Sem poročena. In to bo grozno osladno in pocukrano, ampak imam zlatega moža. Pa še ful je postaven. Prav tak lepotec. Visok, črnolas, zelenook. In da bi bilo včasih že prav nevzdržno, me razvaja, podpira pri večini mojih norih odločitvah in mi zjutraj skuha kavo. Annoying, ne? Ful. Se mora navaden človek trudit še takrat, ko bi najraje rekel vsegrdebesede. Jst nisem lih neka gospodinjska sreča, postavnost niha od porodniške do porodniške (in pred in za), včasih sem tečna za znort še sama sebi in zelo glasno izražam svoje mnenje. Na tem sicer delam, ampak doma je težko bit vljuden. Sva pač tipična dvojčica in tehtnica. On se odloča 100 let, medtem, ko jaz vmes že 6x spremenim načrt. Jst lahko govorim in govorim in ne zmanjka, on je pa enkrat že povedal. Karakterno sva si čisto nasprotje, ampak edino tako lahko funkcionirava. Čeprav se včasih jeziva 100/h. Jaz letim, on me pa drži za roko in me na vsake toliko povleče na realna tla.
Imam dva otroka. Tudi to je čist pocukrano. Fantek Nejc (4), punčka Mia (9 mesecev). Onadva sta kot iz risanke vzeta, kot dve neskončno simpatični karikaturi, ki sta toliko midva, kot sta sama svoja. Ne vem zakaj sva imela tako srečo, da sva dobila ravno ti dve duši na sposojo.
In več ali manj skos po malem hujšam. Ampak tko, kot to počnemo normalne osebe. Sej veš, telovadba, manj jej.. Čeprav jaz osebno veliko raje in bolj efektivno ležim lačna na kavču, kot pa 25 minut skačem kot nora in se delam, da me nič ne boli.
Imam službo, prijatelje, dobre odnose z družinskimi člani (babici in dedka sta top) in vse normalne materialne stvari..
Aja, pa še to. Za celovito razumevanje napisanega, moram povedati, da sem 3/4 črnogorka. Da ne bo nepotrebnih privzdignjenih obrvi

In vsa ta naša družinska idila je postala vir mojega pisanja. Kar tako, mislim, da iz dolgčasa ali kaj. Hah, idila ni idila. Res ni. Ne vem zakaj nam prodajajo vsepovsod, kako so vsi lepi in srečni in kako je življenje lahkotno in preprosto… Mislim, za vas ne vem. Moje, naše življenje pač ni. Vsaj ne vedno ali pa dlje od parih ur. Smo normalni ljudje, z normalnim, nemodernim življenjem in imamo cel kup težav.
No, in te nepopolni trenutki so zame popolni za pisanje.

Življenje ni potica. Življenje je Nejčeva škatla s kockami. Notr najdeš kocke, avte, medvedka, kuli, smoki..o lej, moja gumica za lase, pajkec? … in zato je čudovito. In predvsem zabavno. Samo videti moraš.