Projekt Tina

🤔 Nekje sem enkrat prebrala, da življenje ni generalka. Ni ponovitev. Prideš, odigraš, se prikloniš in greš. Grozn je takole posplošit zadevo. G r o z n. Ampak… čustva na stran, tko pač je in zato slogan “živi življenje” oz “ajde živni malo” zapišem za uho. In se poskušam tega čim večkrat spomnit. Zanimivo je, ko enkrat ugotoviš, da je na večino stvari v življenu možno vplivat. Prepričana sem, da se ti je že zgodilo tisto bedno obdobje, ko si nekako zaciklan v dnevu. Počneš vedno iste stvari, po možnosti jih sploh ne maraš, ampak jih počneš..ker pač… ja kaj pa naj? Kako kaj? Nehi to delat! Ne morem.. ker je preveč odvisno od tega. Mhm 🤔 razumem. Potem pa v tej bedni situaciji najdi nekaj, kar bo zadevo naredilo znosno. Potem iz znosnega naredi zadevo čim bolj optimalno zate. Nato ti ostane samo še to, da v optimalno dodaš a little bit of sugar, a little bit of spice and everything nice in sva. Rešeno. Konc. Zakon ane?
 
Zadnjič sem s kolegico iz orkestra klepetala o otrocih (ona jih še nima) in mi je razumevajoče pritrdila da “ja, biti mama je full time job”. Aaaam…lepo, da mi nudiš oporo (preboleli trebušno virozo in prebolevali vnetje ušes), ampak ubistvu ne. En velik ne. Ne enačit materinstva s službo. Prisežem, da je to samo ena taka ameriška marketniška fora. Mogoče so se je spomnili preprodajalci drog, ki so predmestnim mamam prodajali “zdravila”, da bodo lažje preživele svoj naporen dan. In one so valda to ponotranjile, ker kdo pa, če ne znervirana mamarica, rabi tolažeč pogled in prijazne besede. Ampak pazi trik. Nismo v Emerika. Res! In zame osebno biti mama ni job. Ker potem je biti žena, sestra, prijateljica, telovadka, čistilka, kuharica, google doktorica, služba… job. Ni, a ne? Ne. Ker to je vse del življenja. Enega. Tega, ki ga živimo. In vedno imaš možnost naredit tako, kot želiš oz. zmoreš.
 
Ker iskreno, včasih pač enostavno ne zmoreš. Psihično, fizično… oh, prijateljic nisem vidla že celo večnost. Vedno je nekdo bolan, ali imam nekaj v službi ali ravmo nekam gremo.. pač vedno nekaj. Še dobro, da živijo v mojem telefonu in me imajo rade tudi na daleč. Ali pa celo samo na daleč. Tako pač je. In čakajo. In vejo, da vem, da je vse stvar prioritet, ampak trenutno imam prioritete drugje. In moje zlate razumejo.
 
Ampak, čeprav se odločim in dam določene zadeve zavestno na stran, si vsako leto poskušam malo zakomplicirat življenje. Profesor za violončelo mi je enkrat rekel takole: “Če je preprosto, potem nečesa ne delaš prav”. In od vseh stvari in nešteto nasvetov, ki sem jih od njega dobila, se mi je ta nasvet zasidral nekam v male možgane in mi na vsake toliko potrka. Toliko, da me opomni, kaj bom letos finega naredila. Novega. Kakšnega izziva se bom lotila 🤔
 
Ker je treba za izziv, ki bo vreden časa, truda, odrekanja, izbrati nekaj, kar sicer bi, ampak reeeees ne moreš keeeeeeeeeer … imaš tisoč izgovorov, potem moraš izbrati ravno to! Točno to. Nič drugega. Tako ima zadeva težo. In projekt dobi na vrednosti. In, ko ga zaključiš si vaaaaažna k strela in malo zrasteš, se malo polepšaš, rataš malo bolj pametna.
 
No tako. Jst sem si izbrala… telovadbo. 😥 še napišem težko, kaj šele izgovorim ali celo izvedem?! Ampak bom. Da bom malo zrastla. Najdla sem telovadbo, ki mi celo ustreza in to je joga. In najdla sem celo jogarico, ki mi ustreza in to je Adriene (poišči jo na YouTube-u). In potem je celo ona prek fb-ja najdla mene (mislim ne zares, lajkala sem njeno stran in je objavo imela) in me povabila k 30 dnevnemu izzivu in začne 1. januarja (itak!). In potem sem si misnla, kdaj opravit z izzivom, če ne kar takoj na začetku leta? Da bom pol celo leto važna ane? Neeee 🙄 ampak zato, da bom potem imela celo leto ta fini občutek zadovoljstva, da nekaj zmorem, da se lahko spremenim in presežem samo sebe. Da bom imela motivacijo za nov izziv. Pri tej moji nalogi je največja težava konsistentost. 30 dni se lahko sliši malo, ampak tega sem se že lotila in nekje na polovici poslušala notranjo Tino pritoževalko, ki je našla približno 17 izgovorov, zakaj danes ne. In danes tudi ne. Sej boš jutri dve. In danes ne. In potem je bilo to že 8x in sem odnehala.
 
S 1.1. torej začnem s projektom Tina. Celoletnim projektom, kjer si moram zadati še 2 izziva 🤔 Prvi je joga. In ker je v dvoje lažje te vabim, da se mi pridružiš. Zakaj pa ne a veš? Še na top shop reklami reče stric za večino stvari “vzame samo pol ure na dan”. Tolk pa mende mava ane? In nič ne bova zapravljali, nič ne rabiva, ker bova delali grdi doma, zvečer, ko itak vsi spijo… no razmisli in mi javi. Časa imaš še, no, nimaš ga prou dosti. Do 1.1. 
 
Tebe dragica, ki pa nočeš biti jogi z nami, pa spodbujam, da razmisliš, kaj bo v letu 2018 tvoj projekt. Ne v obliki zaobljube, to je neumno, ampak dosežek. Samo tvoj. To, da se trudimo biti manj zatežene, zahtevne, ne vpit, met čim dlje nalakirane nohte, zjutri ne zgledat k jebise itd itd to že vemo. Sam prenesemo iz letos na naslednje leto. 
 
Srečno v novem letu. Sej veš. Iz bednega v znosno, iz znosnega v optimalno, potem pa le še a little bit of sugar, a little bit of spice and eveything nice pa sva k kraljične. 5ka za naju! Vse bo ok. Mora biti. Če ni še ok, še ni konec.