Razvajena mamarica

Ja ja, vse zmorem sama. Vse! Razen, kadar ne zmorem vsega sama. In ne 😐 ne zmorem vsega sama. Kakšen dan, dva.. seveda. Pf. Itak. Ampak več kot to.. vse se mi začne podirati kot domine. Stvari, ki so na čakanju, ne morejo več čakati, ne morem še bolj hiteti kot hitim in nemir se začne hraniti z nemirom. In potem sem kot balon, ki čaka, da bo počil. Ker zagotovo bo počil zdaj zdaj. Ampak daj, napihni ga še malo. Morda bo šlo. Zagotovo bo.

Midva sva dva. Vedno sva dva. Skupaj. Že skoraj 10 let. Dejansko skupaj živiva že 10 let. Ko sva se spoznala, je bil moj mož v študentskem domu in jaz sem se skoraj iz danes na jutri preselila k njemu (Andrej oprosti 🙂). Bila sva nerazdružljiva. In ko je polica v omari, namenjena meni, ratala premalo, sva našla eno stanovanjce in se preselila tja. Potem sva se sicer še 6x selila in ne rečem, da se nikoli več ne bova 😉, ampak vedno skupaj. Midva.

In od samega začetka oba gospodinjiva. Morda se zdi hecno, vendar jaz ne čutim, da je na meni, da mora biti doma vse tipi topi. In mož ne čuti, da sem za gospodinjske stvari jaz odgovorna. Midva imava razmetano, midva ne veva kaj kuhat, midva imava goro perila, ki čaka na “obdelavo”,.. ker midva pač tukaj živiva. Skupaj. Seveda so stvari, ki jih eden od naju raje in bolje počne, zato jaz recimo kuham, perem perilo, ga zlagam, likam… mož je smetar, vihti sesalec, sproti odnaša “zaklade”, ki jih naš petletnik incognito prinaša… vendar se je s povečanjem najine družine tudi dinamika gospodinjenja spremenila. Ko se en od naju bojuje s sesalcem, drugi podi otroke. Ko mami kuha, ju tati za noge vlece iz kuhinje itd. In za otroka sva tukaj oba. Ena na ena. Prijetna utečena rutina, ki nam vsem prija.

Kaj pa ko nekdo od naju zboli? In to nisem jst? In ne, ne v smislu buuu huuu 37.1. mam vročine umru bom. Ampak tko, leđit bolan 😐 nad 38? Cel teden? Potem moraš bolnika terat v posteljo. Ker huje kot to, da si bolan zdaj, je to, da ne boš odležal in boš bolan on and off še cel mesec. Potem si za vse sama. In zato se ti še nočno vstajanje zdi grozno, ker bolnik ne samo, da spi, ampak še kuha vročino, imaš grde sanje in se nimaš h komu stisnit, otroka se hkrati zbudita in tako ponoči vsa zalimana sama rešuješ sitiacijo…flaša, lulat, kje je duhec, bom jst nosila, ne..ne tebe. Ne morem, težek si mi. A žejen? Na. Ne, dost je. Ker te bo spet lulat. O Mia je spila mleko. Ja sama ja, ker sem jst s tabo. Ja kr pokliči. Ok. Ok. ja, oooook. Se bova jutri zmenila. Lupčka. ..kje je duda Mia? aha. Na rokico. Pesmico? oooh..pesmico.. Aha, ne nisem umaknila roke, nikamor ne grem. Kr aji … in ko jo rešiš ne moreš zaspat. Ker se počutiš nič preveč mamarsko. Počutiš se sama in neskončno razvajena. Ker midva sva midva samo, ko sva oba hkrati. Jaz in ti. Ker jaz sem “midva” bitje, ki preračunano v dnevih, furam nasmeh natanko 4 dni.

Mami? A je tati že skuhal?
Kaj?
Ja.. vročino. Ko skuha vročino si rekla, da bo boljše.
Am 🤔 jah. Upam, da jo je že.

Ja ja. Trapasto dramatiziranje po napornem tednu. Ampak so mamarice, ki niso razvajenke, kot sem jaz. Ki dejansko delajo vse same. In zmorejo. Z lahkoto, tudi, ko ni zares z lahkoto. Ne vem, od kje črpajo moč za nasmeh. Za mile poglede in besede. Za sprehode, žoganje, glasbeno šolo… in zase.

Vse mamarice samohranilke, jaz se vam klanjam. Občudujem vas. Ponižno vam povem, da ste kraljice. Vaša krona sveti vse do mene ❤

Vročina je skuhala bolnika. Danes je že malo bolje. Danes imava oba voljo za nasmehe in nežne besede.

Jutri pa… jutri pa je dan d. Dan, zaradi katerega mi je bil pretekli teden še malo bolj stresen, za odtenek bolj nervozen, dan, ki ga pravzaprav že nestrpno čakam. Službica. Moja zlata službica. Izgovor za nova oblačila, torbice in čeveljce in vse kar paše poleg.

Baby, I’m back.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *