Živeti z nekom

Že od nekdaj me je begalo dejstvo, da bom enkrat pač z nekom živela. Ok. Sam… a kr za skos? Pa ne mislim z vidika monogamije, sploh ne! Ampak..a kr skos? Kr prideš domov in ooo, lej te. In potem so bile prve simpatije in ljubezni in ja, mi je poklikalo, da si te osebe verjetno vesel. Vsaj večinoma. In potem sem se vedno več družila z ljudmi izven mojega doma in spoznala, da imajo eni ljudje čudne navade. Urša na primer, je mela 3dl kozarec za Cedevito skos na pultu (poleg Cedevite).

Zakaj je na pultu?
Ja, k ga rabm za Cedevito nardit.
Zakaj ni v omari?
Ja.. če pa iz njega pijem Cedevito!

V študentskih časih ti higienske navade določenih oseb dvignejo ne sam obrvi, ampak še nos poleg. Ko so ljudje sami zase, so pač taki, kot jim ustreza. Kaj koga briga, kaj kdo dela?!

Ja..mene! Z nekom bom enkrat živela, remeber?! In potem začneš opažat res neumne stvari. Mislim.. res neumne. Pri sebi seveda. Zavese morajo biti poravnane. Če niso, vstaneš magari iz tople postelje in poravnaš. V prostoru mora vladat določena simetrija. Na kuhinjskem pultu za čas nekuhanja ni ničesar. In krpa je vedno obešena. In kapljice v umivalniku pobrisane. Deka na kavču je razmetana samo na meni. Postelja vedno pospravljena preden grem od doma. Na jedilni mizi je samo skleda s sadjem. … z leti sem ugotovila, da če bi živela v ameriki, bi nekje med potjo dobila oznako OCD. In ja, vem da sem faking zatežena. Vem. Ampak sem.

In potem me sreča Bošti in mi reče a boš moja in rečem no pa bom in po pol leta bivakiranja pri njemu v študentu se preseliva skupaj. In se imava ful dobr. Pozabim, da sem zatežena. Ne vem, kdo se je komu prilagodil, ampak ker nisem doživljala nobenega posebnega stresa, kar se tiče mojih “posebnosti” se je verjetno on meni. Čeprav še vedno ne kapiram copat sredi dnevne, kamor se zvečer pospravijo in kuhinjske krpe na sredi pulta. Ampak tud jst nisem lih pesmica, tko da.. (tko da sam na vsake tolk prijazno opomnim, sam potem sem prijazno opomnjena, da puščam elastike za lase in lakce povsod, tko da debato začasno preložim). Potem sva naročila dva otroka in so moje posebnosti samo še tiha želja, ko skušam zjutraj pred odhodom v službo za silo (vsaj za silo) poštimat stvari tako, kot želim, da me pričakajo,  ko pridemo domov. Za tisto sekundo pred tornadom, se razume.

In ugotovim v čem je ves trik. Ni fora v tem, da najdeš nekoga, s katerim boš zgradil dom. Čarovnija je v tem, da med vsemi ljudmi najdeš ravno svojo osebo, ki tvoj dom nosi v sebi. In včasih je vse kar potrebuješ po dolgem dnevu samo en močen objem in en dooooooolg vdih.

Oh. Lepo je biti doma, ane?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *